FNF | Festival neodvisnega filma
15234
home,page-template,page-template-full_width,page-template-full_width-php,page,page-id-15234,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-title-hidden,side_area_uncovered_from_content,qode-theme-ver-11.2,qode-theme-bridge,wpb-js-composer js-comp-ver-4.12,vc_responsive

Nagrade FNF 2019 s strani strokovne žirije

Njihovi filmi so narejeni na neobremenjen način z obilico pristnega humorja. Dotični filmski Kolektiv hkrati nagovarjamo naj nadaljujejo po tej poti in naj se ne spogledujejo s profesionalno produkcijo. Ostanejo naj pristni pri svojih zgodbah in neobremenjeni s kvaliteto slike in zvoka, saj so tako filmi bolj pristni.

 

Posebna omemba se podeljuje za skupinsko delo kolektiva KŠD Bela Zvezda za filme Velodrom, Kranjsko zdravstvo in Kakofonija.

Mladi igralec je v filmu Valovanje z izjemnim občutkom za filmsko igro, jasnost izraza in konsistentnost igralske energije, ustvaril izjemno prepričljiv lik, ki bi ga želeli videti tudi v celovečerni formi.

 

Posebna omemba za prepričljivo igro gre Juretu Rajšpu za vlogo v filmu Valovanje.

Svojevrstna avtorska estetika slike in osebno izpovedna pripoved glavne akterke tega kratkega narativno eksperimentalnega filma, stke enovit in prepričljiv filmski svet, ki gledalca očara z zanimivim občutkom za taktilnost in detajl človeškega telesa. Intimen filmski portret je hkrati subtilen slikarski akt, ritmično dodelana poetična izpoved in samosvoj road- ter ego-trip v neznano.

 

Tretja nagrada gre filmu Sovražim sonce, Fabrisa Šulina.

Natančno ustvarjena filmska pripoved je v svoji preprostosti večplastna, igralsko in režijsko dovršena. Dober občutek za atmosfero in prepričljiva uporaba filmskega jezika: prelepa fotografija, izpiljen zvok in zanimiva lika, so podlaga za intrigantno distopično vinjeto, po ogledu katere si želimo samo še več.

 

Drugo nagrado je prejel film – me drugim tudi zmagovalec letošnjega Muvita – Govor, ki ga vidiš, Gašperja Gepa Markuna in Tadeja Korena Šmida

 

Zmagovalni film je hkrati dokument in poezija. Odlično poznavanje filmskega ritma, montaže, zvoka in znanje kadriranja, ustvari zanimiv in prepričljiv portret največje ladijske luke pri nas, ki mu da piko na i subtilno vpeljan osebni odnos do nje in do mesta, ki ga tako močno zaznamuje.

 

Zmagovalec festival je Marsova luka, Maura Lainščka

Valovanje slovenskega neodvisnega filma

Žiga Brdnik

Neodvisni film v Sloveniji se je v letošnjem letu pokazal v odlični kondiciji in prikazal zavidljivo raznolikost filmskega izražanja, bogastvo ustvarjalnih pristopov, množico lepih, zagonetnih in bizarnih zgodb ter kopico zanimivih idej. Če se opremo na najbolj ambiciozen letošnji izdelek Valovanje jaza, je neodvisna produkcija tudi z njim zajahala »val«, ki bi lahko mestoma konkuriral celo profesionalni produkciji, videni v Portorožu. In če vključimo še »jaz« iz navedenega naslova, moram reči, da mi je po celem letu gledanja celovečernih, dokumentarnih in animiranih profesionalnih izdelkov ponudil dobrodošel filmski oddih. Pa ne v smislu, da sem dal možgane na pašo, ampak da sem po celoletni zasičenosti z gibljivimi slikami našel neodkrite kotičke za odprtost novim vsebinam, avtorjem in konceptom, ki se ne morejo in ne želijo postavljati v vnaprej predpisane gabarite filmske produkcije. In prav to je ta izmuzljiva definicija neodvisnosti, ki je zame srž Festivala neodvisnega filma: izdelati koncept, zbrati ekipo, vzeti kamero v roke in reči »akcija!«. Enostavno iz potrebe po izražanju svojih idej, doživetij, čustev, stanj, zgodb, alteregov, frustracij, bizarnosti, edinstvenosti delati film; ne ozirajoč se na razpise, producente, profit, plačo, nagrade, všečnost, distribucijo, promocijo … ker je nekaj za povedati, ne, ker je nekaj potrebno povedati za preživetje do naslednjega projekta. Pa s tem ni mišljeno, da so profesionalni filmarji pri nas vsi nepristni, neizvirni ali celo zlagani, a je žal še vedno prevečkrat vidno, da nekateri izmed njih naredijo nekaj na silo, ker so dobili za to sredstva in ker morajo, tako kot vsi mi, preživeti. »Filozofirati s praznim želodcem ni možno,« je vedno rekla cenjena profesorica Cvetka Toth. In prav zato, ker morajo profesionalci razmišljati o polnjenju želodca, si velikokrat ne morejo privoščiti najbolj odbitih, svežih, popolnoma eksperimentalnih ali do konca individualnih pristopov ter filmskih poizkusov. Neodvisni filmarji si jih in zato nedvomno ustvarjajo tudi plodna tla za profesionalni filmski svet, saj s svojim delom odpirajo polje eksperimentiranja s filmskim jezikom, formo, vsebino, kar si film kot najdražja umetniška zvrst le redko privošči.

 

 

Pristen »trash«

 

Prav v Sloveniji smo pred nekaj leti doživeli fenomen Pr’ Hostar, ki je izrasel iz neodvisne produkcije humornih, sarkastičnih, parodičnih videev in postal največja slovenska kino uspešnica zadnjega desetletja. Zelo podobna ekipa filmskih zanesenjakov in – oprostite za izraz, ki ni mišljen v negativnem smislu – norcev, ki je postavila to zgodbo o uspehu, zdaj ustvarja v KŠD Zvezda. V selekciji letošnjega festivala je kar pet njihovih filmov, med katerimi so trije res zabavni, izvirni in pristno ter ponosno »trash«; in to celo veliko bolj kot nekateri filmi profesionalne produkcije, ki dajejo videz »trasha«, a s tem v bistvu skušajo prikriti pomanjkanje idej in sposobnosti, čeprav so za svoj film dobili financiranje. KŠD je nabrit, odbit, neotesan in brezkompromisen v svojih šalah in anekdotah. Najbrž se sami še najbolj dobro zavedajo, da nekatere uspejo bolje, nekatere pa slabše, in le upam lahko, da se s tem ne obremenjujejo, ampak bodo svojo »špuro« vlekli naprej. In se še bolj brezkompromisno in neobremenjeno spopadali s slovensko mentaliteto, problemi in fenomeni sodobne slovenske družbe.

 

 

Brezkompromisen egotrip

 

Neodvisen film je tudi »egotrip« – nekaj, kar pač moraš, hočeš posneti in te pri tem boli k, kar si drugi mislijo in kdo bo to gledal. Tako se lahko izcimi samo izpovedni »pornič«, kjer s samim seboj v glavni vlogi predeluješ vse svoje zveze in seksualne avanture, ki jih pri tem še mešaš s posnetki iz drugih pornografskih filmov. Pustimo ob strani kakovost, okusnost in korektnost takšnega početja, a za to moraš imeti pogum in svobodo neodvisnega filmskega ustvarjalca. Prav tako kot moraš imeti pogum in svobodo, da brezkompromisno in samozavestno s kamero ujameš »selfie« svoje ekscentrične ljubezni do metuljev, pri čemer odkrito – da ja ne bo pomote – priznaš, kakšne vse droge si pred tem užival.

 

Ujeti ritem

 

Največje veselje letošnje selekcije je bilo spremljati ritem filmov, pri čemer so nekateri pokazali zavidljivo mojstrstvo, katerega se ne bi sramovali in bi ga celo v še večji meri potrebovali tudi profesionalci. Na primer: ritem nostalgije v prepletu reke, arhivskih posnetkov in odlične glasbe; montaža odličnih posnetkov industrijskega giganta po taktu vrhunskih komadov; osebno-lirična izpoved, ki jo diktira kamera s posnetki telesa, narave, ceste … Mako Sajko – mojster dokumentarnega ritma – se vedno rad zgraža, kako slovenski filmi nimajo več ritma, a če bi si ogledal nekaj letošnjih filmov, bi gotovo pritrdil, da jim je uspela res dobro »uštimana« sinteza filmskega jezika, pripovedi, glasbe in zvoka.

 

 

Prestopiti ločnico

 

Nekateri neodvisni filmarji so se letos izkazali tudi z res vrhunsko fotografijo, scenografijo, kostumografijo in drugimi elementi filmskega jezika, pri čemer lahko upravičeno rečemo, da so prestopili ločnico amaterskega filmskega izdelka. Neodvisna produkcija je v Sloveniji po videnem sodeč na res zavidljivi ravni in lahko se le veselimo novih izdelkov, ki bodo, upamo da našli čim več občinstva med ljubitelji in stroko. Tako smo letos dobili skorajda neodvisni celovečerec z zelo zanimivim, izvirnim konceptom in dodelanim likom ter nekaj res vrhunskih kratkih filmov, ki bi brez dvoma lahko konkurirali tudi v profesionalni festivalski konkurenci. In če se vrnemo na Valovanje jaza in z njim, ki je ponudil zelo dobrodošel oklepaj temu zapisu, tudi zaključimo, lahko sklenemo, da se nikakor ne smemo kot glavni protagonist filma v svojo fiziko, ob gledanju vedno iste produkcije »zakačiti« v zanko zakoličenega gledalca in pri tem pozabiti na neodvisno produkcijo. Naj živi neodvisni film!

NAGOVOR

Festival neodvisnega filma Slovenije je za slovenski filmski prostor pomemben iz več razlogov.  Med najpomembnejše zagotovo spada avtorski pečat, ki je neodvisen od slehernih zunanjih produkcijskih zahtev. V tem smislu na neodvisni sceni nastajajo filmi, ki so po svoji naravi bolj iskreni, pogumni, neposredni, provokativni,  drzni in tudi razgaljeni. Gre torej za politično nekorektne filme, ki pri gledalcih zato vzbujajo bolj pristne emocije, saj variirajo med ugodjem, dobro zabavo in tehtnejšim razmislekom; in segajo vse tja do odkritega zgražanja, odpora in celo sramu. FNF tako kaže kaj se da storiti brez nekih omembe vrednih sredstev, hkrati pa služi kot kvalitativni korektiv uradne filmske produkcije, ker opozarja, da ni vse v denarju , saj je obsojen svojo substanco vedno znova postaviti pred formo.

 

Žiga Čamernik, kreativni vodja FNF

URADNI PROGRAM FNF 2019 JE TU!

Spoštovani odvisneži neodvisnega!

Prijave na #11 FNF so zaključene, objavljen pa je tudi program, ki ga najdete na spodnji povezavi. Vljudno vas vabimo, da se nam pridružite med 6. in 7. decembrom na že enajstem Festivalu neodvisnega filma v Ljubljani (Beethovnova 5).

 

PROGRAM FNF 2019

Kinogverilini »biserčki« FNF

Kinogverila prepoznava in ugotavlja, da je slovenska neodvisna filmska scena ne samo živa, temveč v prav dobri kondiciji.

 

V veselje in presenečenje nam je, da lahko glede na število prijav na festival FNF posebej izpostavimo kar dobršen del teh filmov, hkrati pa vsem čestitamo za lepe ustvarjalne dosežke.

Posebej izpostavljamo naslednje filme, ki vsi po vrsti odražajo duh neodvisnega in gverilskega filma:

Ogled, režija Urh Pirc, ker prepričljivo tematizira zanemarjen vidik vpliva duševne bolezni na ljudi, ki obkrožajo obolelega.

The Creep, režija Grega Drobnič, za učinkovitost kratke forme in dosledno spoštovanje pravila ‘manj je več’ v kombinaciji s psihološko temo in spretno uporabljene ter odlično izvedene posebne učinke.

1 minutni guru, režija Matej Ocepek, za enominutno refleksijo o meditaciji v sodobnem svetu in ironiziranje pojava ‘gurujstva’.

 

Posebna omemba: avtorji prispelih del se neobremenjeno podajajo tudi v svet golote in spolnosti, kar je za zadnje čase regresivno družbeno klimo še posebno pogumno, pri čemer je v video delih Two Flats, Two Couples in Utopia Gorana Ajtiča odločilna estetska privlačnost, medtem ko je Otroci 18+ Prepovedano! Fuck Mateja Ocepka mestoma pridigarska, sicer pa razgibana naracija o mladem narkomanskem paru in iščočem umetniku. Zanimiv eksperiment, kjer je nekakšen napovednik za dolgometražni film o zvokih ljubezni hkrati izvirno kratko delo na temo filozofije in meditacije življenja.

 

 

Kinogveriline nagrade za najboljše filme:

 

Narava_Narava (1. nagrada festivala), režija Karl Vouk, za zvočno in vizualno dovršen filmski esej, ki s svojim kontrastivnim pristopom popolnoma ujame gledalčevo pozornost.

 

IPOZ (2. nagrada festivala), režija Matej Ocepek, za na licu mesta in v realnem času ustvarjeno filmsko in glasbeno vinjeto, ki z minimalno opremo učinkovito improvizira sredi zapuščenih ruševin in tako dobesedno na ruševinah zgradi nekaj novega.

 

Štokholm (3. nagrada festivala), režija Luka Štigl, za domiselno idejo in produkcijsko izvedbo, ki kljub občasnim zdrsom v marsičem presega današnjo uradno sceno.

 

Grozljivka (Posebna omemba za najbolj gverilski film festivala), režija Matej Krevs, za svojski žanrski film, ki upošteva prvine filmskega jezika in pri tem gverilsko maksimalno izrabi minimalna produkcijska sredstva, ki jih ima na voljo, s čimer popolnoma odgovarja opredelitvi neodvisnega gverilskega filma, ne zadostuje pa estetskim zahtevam razvajenega gledalca in bi zato po krivici ostal spregledan